Komentarji

Ni komentarjev
Ni še komentarjev
MR

Intervju v reviji ZVEZDA

Objavljeno 14.04.2018
Irena Pirman


Danes besedo hvaležnost slišimo za vsakim vogalom. Po mnenju mnogih duhovnih učiteljev je to najpomembnejše, kar lahko damo sebi. A vraga, kako težko jo je včasih čutiti! Maja Rogelj, avtorica priročnika Spomni me, je sicer hvaležna za marsikaj. Vseeno poudari: » V življenju moraš doseči prelomnico, pasti, doživeti poraz, da lahko izkusiš polarnost in se potem zaveš, koliko, velikih in malih stvari je, za katere si lahko hvaležen.«

Kdo morda poreče: Pa zakaj se mi morajo dogajati vse te (slabe) stvari, da se potem nekaj spremeni. Maja odgovarja: »Ne dogajajo se MENI, dogajajo se ZAME. Še zdaj dobim kurjo polt, ko se spomnim trenutka, ko sem dojela pomen tega stavka. Ne gre na silo in za vse je potreben čas, a ko ga dojameš, ko se ego umakne in res spoznaš, kaj vse se dogaja, se začne vse spreminjati.«

Maja je odraščala na kmetiji. Bila je najmlajša med šestimi otroki. Živeli so povezani z zemljo in lokalno skupnostjo. Še danes ji zemlja veliko pomeni, želi si živeti v skladu in v povezavi z naravo. Prav tako si želi, da bi bili ljudje, ki živijo na določenem kraju, ponovno bolj povezani. Že kot majhna deklica je tudi sanjala, da bi bila mati in nekakšna učiteljica. Obe želji sta se ji izpolnili, a z že prej omenjeno polarnostjo: »15 let sem imela po šolah različne ustvarjalne delavnice. Na njih so najdlje ostajali otroci ločenih staršev in takrat sem si govorila: Joj, samo da se meni ne bi kaj takega zgodilo. Moja osnovna želja je bila pač ideal srečne družine.« A zarečenega kruha se največ poje. Njeni hčerki sta bili stari dve in štiri leta, ko se je po skoraj dveh letih notranjih bojev odločila, da s partnerjem po mnogo letih ne more več biti skupaj: »Ko so ljudje zvedeli, da se razhajava, so se čudili: Pa kako, saj ste vendar idealna družina. Navzven se je že zdelo tako, a dejansko tisto, kar smo imeli, ni bila vizija, kakršno sem imela za svoje življenje. Danes sem zelo hvaležna za ta korak, ker je to korak naprej, ker je to korak k sebi in ker je to korak, da omogočim partnerju, da se počasi zazira vase in sprejema odgovornosti na področjih, ki jih prej ni niti opazil. Moja želja je in še vedno vidim kot edino rešitev to, da razčistiš odnos s tistim, s katerim imaš otroke. Zame to pomeni, da partnerja uvidita, da sta se našla zaradi določenih stvari v življenju in potem gresta lepo vsak svojo pot. S partnerjem sva našla način komuniciranja, ki ga prej ni bilo, uvidel je, da veliko stvari delam v pravi smeri, jaz pa sem se naučila biti potrpežljiva. A dostikrat stvari ostanejo nerešene, neizgovorjene in tu se pojavijo izzivi. Žal na drugega človeka ne moremo vplivati, spremembe lahko delamo samo pri sebi sami s svojimi koraki. Tako ozavestimo oziroma se aktivno podamo na tisto področje, k tistemu izzivu, ki ga v življenju v določenemu času čutimo.« Ti koraki so težki in včasih vplivajo na zdravje, »celo na zdravje moje mlajše hčerke so vplivali. Če tega ne bi doživela, ne bi verjela. V času ločitve se ji je vid močno poslabšal in je dobila očala. Zdravnici sem razložila, da je otrok več kot očitno zmeden, ne ve, kaj bi gledal, kaj bi pogledal, od tod poslabšanje vida. Verjamem v psihološko noto tega. Očala smo po nekaj mesecih na morju izgubili in ko smo po pol leta prišli na pregled, se ji je vid popravil.« Otrok je po Majinih besedah ogledalo staršev: »Danes otrok ne more k sebi, ne more začutiti, čemu pripada, zgraditi zdrave temelje za življenje, ker se ves čas primerja in tekmuje z družbo. Tukaj je res velik problem oziroma velika umetnost, kako danes otroke vzgajati. Sama menim, da pravzaprav ne gre za vzgojo otrok, ampak za samovzgojo staršev. V današnji poplavi informacij nam od povsod govorijo, kakšen moreš biti, da nekomu ustrezaš. Otrok se mora učiti angleško in nemško, se ukvarjati s športom in igrati en inštrument. Ker so danes otroci veliko v šoli in so te dejavnosti popoldan, je to preobremenitev za njih. Moja starejša hčerka obiskuje valdorfsko šolo, kjer so po drugi strani vse te aktivnosti (glasba, telovadba, ples) vključene v pouk in ni tolikšne obremenitve in otrok resnično lažje pride K SEBI.«

V zadnjih desetletjih se je zelo spremenila tudi vloga ženske, ne vedno na bolje: »Z emancipacijo smo si nakopale eno težko stvar za predelati za bodočnost. Ženska mora biti ženstvena, materinska, ampak tisto, kar danes velikokrat slišimo, je, da nima časa zase. Časa ima toliko, kolikor si ga zna vzeti. V to sem prepričana. Priznam, jaz si ga včasih nisem znala. Bila sem mama, prepričana, da v polnosti poskrbim za otroka. Šlo je za materialno, osnovno skrb za otroka. A kaj daješ otroku, če sam nisi srečen, če si izčrpan, če so tvoje misli nekje drugje? Verjamem, da je v vsaki stvari energija, ki se prenaša. In otroci vsrkajo vse, negativno in pozitivno. Zelo sem hvaležna, da sem to odkrila zelo kmalu. Ker imava otroke deljeno, lahko zdaj rečem, da imam takrat, ko so otroci pri nekdanjem partnerju, resnično čas zase. Ko sem njima, pa se jima stoodstotno posvetim. Vsak si mora ustvariti svoj ritem, zlasti, ko se življenje podre.« 

Brez vseh teh turbulenc ne bi bilo ne priročnika ne delavnic, ki jih prireja: »Zadnja tri leta, ko sem se bolj ukvarjala sama s seboj in svojim delovanjem, sem imela ves čas pri sebi nekaj priročnikov za samopomoč pa setveni in lunin koledar. Zato sem si rekla: zakaj moram imeti pet knjig, če imam lahko vsem v enem. In tako je nastal priročnik Spomni me, ki ima na prvi 100 straneh nasvete o usklajenem, zdravem načinu življenja in alternativnih poteh do njega. Namenjen je za vsa področja, da si življenje načrtujemo, da imamo učinkovit in uravnovešen dan, da si v njem privoščimo delo in sprostitev in da si na koncu dneva zadovoljen z vsem, kar si naredil.« Njene delavnice so, kar ne preseneča, izkustvene in odvisne od posameznih ritmov, sonaravnega načina življenja. Udeležence uči dobre samopodobe in odprave strahov, negativnih prepričanj, ki krojijo naša življenja in imajo korenine v otroštvu (ali drugih obdobjih).»Vsak človek ima v sebi moč, da se lahko preobrazi in postane še boljši. Je pa res, da lažje vidimo človeka nasproti sebe, lažje najdemo rešitev zanj kakor zase. Nase težko objektivno gledamo, ker se stvari takoj povežejo s čustvi. Zato je včasih dobro vprašati zunanjega opazovalca, da nam stvari iskreno, realno pove, kako jih vidi in si smo dovolj modri, da slišimo, kaj ima povedati. Življenje je skupek spreminjanja. Ko pridejo izzivi, jih sprejmimo. Ko realno pogledamo in se zavemo, da je dejansko to rezultat vsega, kar si počel, je to čisto razumljiva stvar. Takrat se začnejo stvari odvijati. Nekaj pa velja za vse: vsi hrepenimo po istih stvareh, ljubezni in varnosti, ki si ju moramo dati najprej sebi in ko to znamo, lahko to delimo in širimo. Odnos s samim seboj je zelo pomemben, to je navodilo za sočloveka, kako dela z nami. Če s seboj ravnam grdo, neuravnoteženo, nezdravo, dajem sliko drugim, naj tako ravnajte z menoj. S človekom z dobro samopodobo ne bo nihče grdo ravnal!«