Komentarji

Ni komentarjev
Ni še komentarjev
MR

Nebo je vedno odsevalo dogajanje na Zemlji

Objavljeno 14.04.2018
Maja Rogelj


Tako je bil narejen svet.

Prišel je čas, ko so se ljudje prevzeli in začeli graditi zidove okoli sebe.

Kmalu so za te zidove skrivali svoje imetje, svoje talente, svoje blagoslove in sploh vsa bogastva. Zemlja je postajala vse temnejša, kajti le malo ljudi je še svetilo s svojimi lučkami. To početje je seglo do neba. Nekoč se je sonce odločilo, da ne bo več dajalo svetlobe luni. Ni mu bilo všeč, da jo ljudje tako opevajo, ko se pokaže v vsem sijaju, lepo okrogla in svetleča. Tudi njemu je bila všeč, to si je le potiho priznal, a ljudje na zemlji so jo opevali znova in znova, v njenem sijaju so se zaljubljali, pisali pesmi, se predajali sanjam in užitkom in sploh tako pogosto strmeli v nebo, ko se je pokazala ona.Čez dan, ko je na nebu kraljeval on, pa ga ni opazil nihče.Vsi so se posvečali sebi in svojim bogastvom in se zapirali v svoje hiše. Zato je sonce umaknilo žarke, ki so bili posvečeni njej. Sprva na zemlji niso opazili nič nenavadnega. Zatopljeni so bili v svoja življenja.  

A minevali so dnevi in ni se več pokazala. Najprej so jo začele pogrešati ženske, nato pesniki in otroci, in zaradi njihovega tarnanja, kmalu še moški.Oni predvsem takrat, ko so se v poznih nočeh vračali domov, pa so bile poti vedno temne. Razen tega so njihove žene postajale vedno bolj čemerne in odmaknjene, oni pa so se počutili neželjeniin prav z ničemer jih niso mogli več razveseliti. Žene pa so zrle v nebo vsak večer in čakale, kdaj se vrne njihova svetla luna. Svet je postajal še težji in zjutraj je vedno manj ljudi vstajalo s soncem, vedno manj je bilo tistih, ki so pričakali sončni vzhod s spoštovanjem in svečanostjo. Vedno manj je bilo tistih, ki so še omenjali sonce v svojih pogovorih. Sonce je opazilo težo, ki je legala na svet, pa je še kar vztrajalo pri svoji odločitvi. Luna se je kljub temu vsako noč vračala na nebo, čeprav ni bila vidna.Vedela je, da se bo svetloba nekoč vrnila, zato ni opustila svoje poti. Minila so leta in ljudje so pozabili na svetlobo na nebu. Živeli so brez smeri, brez vodstva, kmalu so pozabili tudi na svetlobo v sebi. 

Nekoč pa se je zbralo 12 moških na gori, ki se je imenovala Bela pot.V davnih časih so to goro ljudje obiskovali, da bi občudovali luno, a ta tradicija je bila zdaj pozabljena. Možje so iskali svojo luč, svojo pot in v ta namen so se dogovorili, da se bodo zbrali vsako jutro pred sončnim vzhodom  in v tišini in svečanosti pričakali vstajenje sonca. Verjeli so, da bo spajanje z vstajanjem največje luči tudi v njih prebudilo luč, da bo zlata svetloba vstala tudi v njih in žarela tako kot sveti sonce na nebu. Moški so prihajali vsako jutro, ob vsakem vremenu. tudi sonce je vstalo vsako jutro ob vsakem vremenu. Bili so predani vstajenju svoje luči in sonce je kmalu postalo pozorno na njih. Bilo je ganjeno ob njihovi vztrajnosti in nekega dne je vprašalo može in mladeniče: »Možje zakaj prihajate vsako jutro na goro in spremljate moje vstajanje?« Najstarejši med njimi je odgovoril: »Naša luč je ugasnila, in hočemo jo obuditi. Ti si največja luč na našem svetu in radi bi postali taki kot ti. Tudi mi hočemo sijati in z zlatom posuti vsakogar, ki ga  srečamo v Življenju. Tudi mi hočemo biti luč v naših domovih in naših družinah. Možje smo in sinovi.  Naša naloga je, da sijemo v vsem sijaju in veličastju, da delimo svojo svetlobo in moč, da objemamo svoje drage s toploto našega bitja.A naša toplota je brez tebe hladna in naši objemi so trdi in grobi. Zato prihajamo sem na goro.« Sonce je bilo počaščeno. Ganila ga je gorečnost teh mož, a imelo je še eno vprašanje za njih: »Možje zakaj prihajate na to goro. Ta gora je posvečena luni, ne soncu?« Tokrat je odgovoril najmlajši izmed mož, še mladenič: »Sonce drago, potrebujemo luč, da razsvetlimo svoje bitje, a največji blagoslov dobimo takrat, ko vidimo svoj odsev v očeh in srcih svojih dragihIn najžlahtnejša svetloba je odsev v očeh naših deklet in žena.One nosijo svojo luč, one nosijo svoje sonce, a svetloba, ki sije iz njihovih oči, takrat, ko jih obsvetimo mi, ta svetloba seže najgloblje. Zato prihajamo na to goro, na lunino goro, da počastimo naše ženske, tako, kot one častijo nas, ko sprejmejo našo luč.« Ko je sonce slišalo odgovor mladeniča in videlo solze ganjenosti v očeh njegovega očeta, je spoznalo, da je prišel čas, da ljudem vrne belo luč. Vedelo je, da je čas, da jim vrne povezanost zlate in bele svetlobe. Tisti dan je sijalo močno, a blagohotno, zvečer pa je počakalo na luno, ki se je tako kot vsako noč pripravljala, da pride na nebo. Dotaknilo se je je s svojo najžlahtnejšo svetlobo in se počasi umaknilo z neba. Bila je čudovita, nikoli, prav nikoli še ni bila odeta v tako prelepo oblačilo. Soncu se je za trenutek zahotelo, da bi jo imelo le za sebe, pa se je kmalu spomnilo srčne plemenitosti 12 mož na gori in ponosno je bilo, da gleda ta čudovit odsev svoje svetlobe na nočnem nebu. Luna je razsvetlila nebo. Biserna svetloba je posula ves svet in se nežno dotaknila src ljudi. Ženske in dekleta so se spomnile svoje mehkobe in veličastja, ki so ga nosile v svojih telesih, možje so začutili njihov mir in dovolili, da se naseli tudi v njihova srca, otroci so začutili varnost, ki je preplavila njihove domove in mirno so se zazibali v sanje.Svet je postal lahkotnejši in ljubezen je stekla v neštetih potočkih med lučkami, ki so svetile v srcih ljudi. Sonce si je oddahnilo in se prepustilo občudovanju svojega odseva v noči. Prvič je začutilo globoko hvaležnost do lune, ki je bila pripravljena sprejemati njegovo svetlobo in jo deliti svetu v trenutkih, ko je samo počivalo po dolgem dnevu na nebu. Da bi ljudje ne pozabili na negovanje in svetost svoje svetlobe, sta se z luno dogovorila, da njen odsev ne bo stalnica na nebu. Od takrat se je lunin odsev spreminjal prav vsak dan. Sonceje sijalo v polni moči, ker je bila njegova luč potrebna za obstoj življenja na svetu.Luna pa je postala simbol čaščenja notranje luči v vsakem človeku na Zemlji.Njeno upadanje in ponovna rast je dajalo ljudem upanje v trenutkih, ko je njihova luč ugašala in dajalo jim je zaupanje v ljubezen in povezanost, ko je njihova luč rasla. Zopet je postala njihova vodnica in nežno zavetje v temnih nočeh. Sonce je bilo očein luna je bila mama.Sonce je bil on in luna je bila ona. Bila sta odsev ljudi na nebu.

Luna vpliva na nas vsak dan s svojo pozicijo. 14 dni narašča in 14 dni padaVpliva na naše organe v telesu in nam sporoča kaj naj jim dovedemo ali odstranimo iz njih. Le poslušati se je potrebno naučiti. Samoopazovati,kar je ključ do svobode, zdravega načina življenja, boljšega počutja in sprememb. Rasti v življenju in pozitivne energije in motivacije za večje podvige, radost v življenju in privede boljše samopodobe in samozavesti. Kdaj in kaj dovajati našim organom, kako začeti s samoopazovanjem v priročniku, motivatorju in planerju Spomni me, kjer so zbrane modrosti za zdrav in uravnotežen dan. Do konca aprila ob nakupu Knjige, kjer sem za vas zbrala vse modrosti za srečo in zadovoljstvo zbrala za vas ponujam uro brezplačnega osebnega svetovanja. 

Naredite prvi korak in si privoščite napredovati. Imejte se radi, negujte se in poskrbite tudi za higieno vaše duše, ki jo nujno potrebuje za boljše odnose in komunikacijo v tem pospešenem tempu življenja ;)