Vzgoja otrok je samovzgoja

Vzgoja otrok je samovzgoja

Objavljeno 12.10.2017
Maja Rogelj


Ste odgovorni?…  Vzgajate odgovornost

 

Kaj pravzaprav pomeni odgovornost?

Kdo je odgovoren?

Za katere stvari in dejanja smo odgovorni?

Smo pred kom odgovorni?

Odgovornost je izpeljanka iz besede »odgovor«. Za sva svoja dejanja, ki so ali morda tudi niso odgovorna, bomo dali kmalu ali nekoč odgovor. Pred ljudmi, s katerimi živimo, pred svojimi potomci in pred Stvarnikom.

Odgovornost raste z otroki

Vzgoja za odgovornost se začne v najnežnejših letih, že v družini. To je odgovornost za drobne stvari, za drobna dejanja, ki pa z odraščanjem postajajo vedno pomembnejša in tako tudi odgovornost vse večja.

Pomislite na jutranje ure. Svoje otroke želite naučiti, da bi znali poskrbeti zase. Zjutraj jih opozarjate, naj ne pozabijo na zajtrk, na dežnik, naj ne pozabijo nahraniti muca in zakleniti hišnih vrat … Otroci pa se vlečejo, zapravljajo čas, ne da bi stvari naredili, dokler starši ne povzdignete glasu. 

Otroci vedo, kaj morajo narediti, ali so pozabili in jih moramo ves čas opominjati? Prav dobro so si že zapomnili, saj iste stvari poslušajo vsako jutro dan za dnem, a se zanje kaj dosti ne zmenijo, saj si mislijo: »Ni potrebno, da jaz skrbim za to, me bo že mama spomnila.« ali pa »Ni mi treba tega narediti takoj, lahko počakam, da bo oče mislil resno.« 

Ko pa gre ta naš otrok na počitnice, se izkaže, da je izredno samostojen, da naredi vse, ne da bi ga morala teta spomniti. Tudi na taboru s skavti zna poskrbeti zase in za svoje stvari.

 

Čigava je v resnici odgovornost za otrokovo vedenje, naša ali otrokova? Kdo je odgovoren, da bo imel otrok na deževen dan s seboj dežnik, da si bo zvečer umil zobe, da bo naredil domačo nalogo?

Otroci so zmožni nositi veliko odgovornosti. So veliko bolj iznajdljivi in vzdržljivi, kot si upa misliti večina odraslih. S stalnim videzom nebogljenosti, pa nas ovijejo okoli prsta. Kako se nam zasmili, če toži, da je utrujen, ko mora zvečer delati za šolo. Če pa bi mu ponudili igranje računalniških igric, pa bi zdržal tudi pozno v noč. S svojim tarnanjem nad večernim učenjem pa bom kmalu dosegel, da mu boste dovolili, da gre spat, čeprav ni naredil vseh šolskih obveznosti. Iz dolgoletne prakse razrednika v srednji šoli lahko povem, da so starši v takem primeru sposobni celo napisati lažno opravičilo in dovoliti otroku, da naslednji dan ostane doma. Ali bolj po domače povedano: da »šprica« pouk. Otrok se pri tem ne počuti krivega. Saj ni on sam dolžan dajati odgovora, čemu se ni naučil in zakaj ga ni bilo v šolo. Starši so ga pri tem podprli in odgovornost za to dejanje je zdaj na njihovih ramenih.

Otrok sam je odgovoren za to, da izpolni vse šolske obveznosti. Če jih bo izpolnil, se bo sam dobro počutil, razveselil bo tudi učiteljico in starše. Če pa obveznosti ne bo izpolnil, bo dobil slabo oceno. Če bo »šprical«, bo dobil neopravičene ure. 

Starši ne smejo in ne morejo prevzeti te njegove odgovornosti. Odločitev je njegova in posledice svoje odločitve bo moral sprejeti sam.