Moja zgodba

Moja zgodba

Objavljeno 03.10.2017
Maja Rogelj

4.11.

… ko sva dom uredila… najprej »štalca, potem kravca« … sem se želela zavezati in najino ljubezen okrepiti, še preden porodiva novo bitje na ta ljubi svet… tu, pa so se pričela prva razhajanja. Prvič sem jasno občutila, da pravzaprav vse stvari vodim in poganjam… da pospešujem in da sem na nek način ves čas korak naprej. A ker sem vztrajna in zelo željna sprejemanja sem marsikaj sprejemala. Nekako se o poroki nisva mogla ali imela dovolj interesa se dogovoriti, sva stvar opustila in kmalu sva v želji spočela otroka. Sprejet je bil z ljubeznijo in velikim pričakovanjem. Nosečniško dobo sem vzela resno. Prebirala knjige, poskrbela za dovolj gibanja, zdravo prehrano in seveda skrbno spremljala razvoj otroka v sebi. Mali deklici sem dajala v poslušanje Mozarta preko slušalk in mojega trebuha….in danes resnično ima rada glasbo, ima odličen ritem in je nežna… a na drugi strani sanjava in odsotna, željna po nekaj več, kar sva bila verjetno nezavedno tudi midva takrat, ko sva jo spočela…Kot vsak starš sva skrbno pripravila sobico in vse potrebno. Skrbno izbrala in pripravila oblačila in dodatke za prvo nego. Nase sem tu zopet malce pozabila. V tej moči in zaupanju, da  zmorem sem vedno tudi vse resnično naredila. Poleti se nama je čisto po naravni poti rodila deklica. Ko danes gledam nazaj  na ta porod, vidim da se ji je pot v svet odpirala počasi. Ozka je bila njena pot, močne izkušnje in veliko vztrajnosti, da je zmagala in prijokala na svet. Lahko je občutila, potrpežljivost, vztrajnost, moč, podporo, pogum, zaupanje, vizijo…skozi mene. A nehote je prejela tudi bolečino, dvom ali bom zmogla, strah, prepuščanje, nezaupanje, pomisleke, ugajanje…vse kar je bilo takrat mojega in prisotnega očeta in mame, ki se ni imela moči zoperstaviti.


3.11.

…spoznala sem počasi njegovo družino in svet v katerem živi. Ob mnogih materialih stvareh sem bila pretresena, se me je dotaknilo, so se mi zasmilili…pri 11. letih je namreč ostal brez očeta in mama je ostala s tremi otroci sama. Nekatere posledice so bile jasno vidne, a sem jih s težo sprejemala takrat. Na videz močno povezane družine, ki pa se o osebnih stvareh malo pogovarjajo in izražanju čustev ne namenjajo prostora…takšna sva se našla…kako drugače… Super sva se imela kadar sva pohajkovala, delala, odkrivala svet… in kasneje ko sva gradila najin dom…skoraj vse sva naredila sama…skupaj…pokitala prostore, jih pobrusila, prebelila, vgradila steber od kozolca, polagala ploščice,… in ob tem vedno pela in se zabavala. Radostila sva se najinega doma. No vsaj jaz sem se. Le besedno izražanje nama pa ni šlo najbolje od rok. Znala sva biti narazen, delati skupaj…premalo pa sem osebno znala prispevati k počitku, negovanju in pogovoru za najin odnos. Tu verjamem, da sva se našla prav zato, da se tega skupaj naučiva. Prepotovala sva mnogo z motorjem, pa tudi z avtom in letalom. Same lepe spomine imam na to obdobje in še danes lahko začutim lahkotnost in navdih teh dni. Ena stvar,mi je takrat manjkala in danes vem da je to le hvaležnost. Hvaležnost, za vse kar sem doživljala in imela. Če bi to znala, bi veliko manj hrepenela po več in bila bolj potrpežljiva in sprejemajoča ter radostna v življenju. Če bi spoštovala tisto, kar sem imela. A vidim, da hodimo vsak po svoji poti in da so nam stezice – poti mnogokrat podobne, dolge, preozke, predolgočasne in navidezno poznane, da se ne poglabljamo v globino sprememb in jih zaradi hitenja sploh ne opazimo, začutimo. …stvari se dogajajo mimo nas… ne opazimo, kdaj nam je otrok shodil, spregovoril,…kdaj in zakaj se je nek odnos spremenil… ne pogledamo v srčiko izziva, da bi ga sploh lahko pričeli reševati…


2.11.

… oba takrat nezavedno še v nerazrešeni bolečini prejšnje veze, a bilo je lepo, odkrivajoče in sprejemajoče. Strastno, preprosto drugače. …spomnim se jutra… še danes čutim hlad umirjene noči in energijo prebujajočega se dne… klepetanja na klopici… po dolgi preplesani noči, ko ti ljubljena oseba nameni čas, ti trosi traparije in te humorno navdihuje…o vijoličnih kravah, ki dajejo mleko… in na ta način razkriva sebe in svojo dnevno preprostost…in se zgodi prvi poljub…čisto nov, drugačen, poln zanosa, vere, zaupanja, predaje, spoštovanja…

Pričnejo se kontakti in potrjevanja ter vklop okolja, ki mu zopet nevede dopuščam, da me odvrača od bistva, po čemer hrepenim in kar želim. A vse je prijetno in teče ter se razvija naprej. Vsaj v moji glavi ;) Resnično sem prvič hodila na pijačo z njim sama, torej na »zmenek«, kot naj bi se temu reklo in vedno mi je bilo lepo. Ob njem sem se počutila vedno sprejeto, varno, a znotraj v sebi vzhičeno. In to vzhičenost lahko razumem šele danes… Doživljanje moškega na en drug način. Spoznavanje in zaupanje, ki je normalen razvoj, ki ga mora vsakdo občutiti in se ga zavedati… ga ponotranjiti. Ker tega v družini z očetom nisem imela, sem tu nevede kompenzirala, nadomeščala in se hranila. Bilo je prelepo. 


1.11.17

A stvari niso le take kot so …sive. So črne in bele. Dobre in slabe. In če bi nas o tem učili že od malega doma in kasneje v šoli bi nam prihranili mnoge kasnejše bolečine in spoznanja… Če bi dekleta poučili o svoji ženski naravi in na splošno govorili o energijah s katerimi dnevno delamo, bi lažje razumeli sami sebe in delovanja drugih. …pa poglejmo naprej kaj se je dogajalo z menoj…ko sem spoznala fanta svojih sanj, osebo s katero sem si resnično želela poroditi otroke in skupaj zaživeti…

Nisem imela veliko zvez. Moje ljubezni so bile v večini neuslišane, nedostopne, »sfalirane« - »prošnje in tekanje za nekom, ki mu ni bilo mar zame« , … danes mi je popolnoma jasno zakaj…a takrat se je zgodilo takole. Zaključila sem štiri letno vezo s prijetnim fantom, ki pa nisva imela več istih ambicij, vse je postalo le še dnevna rutina in postajala sem vse bolj zaprta, nisem izživljala svoje notranje potrebe po odkrivanju, raziskovanju, adrenalinu, strasti in izražanju… Posvetila sem se študiju in vse izpite opravila v roku. Ker sem študirala bolj na daljavo in občasno prihajala na redne vaje in predavanja, nisem bila tako zelo povezana z ostalimi. Ko se je bližal čas zaključnega študentskega potovanja sem se na koncu vendarle odločila, da se jim priključim in se za nagrado malce poveselim z njimi… in res spoznala sem ljubezen svojih sanj.


…10.10.2017

Pa ne, da v življenju nisem uživala. Vedno sem počela stvari, ki so me navduševale in mi bile ljube. Še veliko več tega bi lahko izkusila, če bi imela podporo in odprte možnosti. Predvsem sem bila pridna, delavna punca, ki je že kmalu želela poskrbeti za svojo finančno neodvisnost. Moje prvo počitniško delo je bilo v osmem razredu raznašanje časopisa. Marsikaj sem si lahko privoščila, ker sem imela denar. Sem smučala, drsala, fotografirala, naredila izpit za motor, potovala in ustvarjala. Prepletala svoje dneve z mladimi dušicami in si želela srčne družine. Delala v foto studiu, pa na Ministrstvu v pisarni, v Semenarni, poučevala praktični pouk na Srednji Biotehniški šoli in vodila razne ustvarjalne delavnice za odrasle in otroke. Sistemi me niso navduševali. Vodenje, nadvlada in neiskreni odnosi so me redno žalostili. Šla sem svojo pot. Čudovite dnevne izkušnje z otroci so mi polnile trenutke sreče in zadovoljstva ter vse bolj dvigale željo po lastnih otrocih. Spoznala sem krasnega, preprostega fanta, zaljubljenega v zemljo z vsemi vrednotami, ki si jih lahko le želiš. Prevzel me je, navdušil in resnično sem si le želela, da z njim ustvarim družino, sobivam in da se dopolnjujeva v tem življenju. 


… 2.10.2017         

Hrepenela sem po tem, da sem opažena, čeprav mi je bilo pogosto sram in nerodno. A vedno sem imela pogum za nove stvari. Pogostokrat sem preizkušala in izzivala meje, tako pri drznem ustvarjanju, kot pri športu in življenju na sploh. V času študija na fakulteti sem se bolj zapirala vase. Vestno sem opravila vse kar se je zahtevalo, a bila sem brez lastnega interesa. Strasti, volje, do vlaganja v rast in učenje, a to vidim šele sedaj. Stvari sem opravljala od doma in se odmikala povezovanju in spletanju novih poznanstev. Nisem živela študentskih let. Tako sem bila prikrajšana za povezovanje in doživljanje same sebe v okolju sebi podobnih, vrstnikov. Počutila sem se odmaknjeno, nezaželeno, nesprejeto, ne dovolj dobro in vse me je dolgočasilo oz. bilo zanimivo le za kratek čas. Imela pa sem svoje delo, v katerem se neizmerno uživala. To je bilo ustvarjanje. Izražanje sebe skozi kreativnost in prodajo svojih izdelkov. Začela sem z izdelki iz sena. Nadaljevala z izdelovanjem ovčic iz volne, razstavami adventnih venčkov in raznimi ustvarjalnimi rokodelskimi delavnicami za odrasle in otroke. Rada sem fotografirala in narava me je vedno sproščala. Na koncu diplomirala iz fotografije – portretov.


… 29.9.2017

Odraščala sem z vrednotami, kot so poštenost, iskrenost, pogum, pomoč, spoštovanje, ljubezen, … Na drugi strani pa so se razvijali; ustrezanje in ugajanje, pozabljanje nase, zapiranje vase in pretirana potrpežljivost, sebičnost, strah, … Po končani osnovni šoli sem si želela ustvarjalnega delovanja še naprej. Naredila sprejemne izpite na Oblikovni šoli v Ljubljani, a na koncu zaradi spleta okoliščin pristala na Tekstilni šoli v Kranju, blizu doma. Tudi krojenje me je navduševalo, kot malo deklico, ko sem teti urezala blago in jo  prosila naj zašije…. A tu učitelji niso znali slovensko in želela sem si le, da sem sprejeta, da mi je udobno, domače. Tako je sestra pomagala, da sem se kaj kmalu prepisala na takratno Kmetijsko in mlekarsko šolo v Kranju. Tu sem lahko bila jaz. Sprejeta in opažena pri učiteljih. Bila sem predsednica razreda, sodelovala pri izdajanju šolskega glasila Mlade brazde, dramskem krožku, hodila na sejme, sodelovala pri raznih projektih, se družila in povezovala razred, a vedno z nekim pričakovanjem, ugajanjem,… na moje bistvo, me nihče ni spomnil. Sebe, kot »štos poletja« sem nezavedno peljala naprej. To ime so mi pripisali, kot mali in me je spremljal skozi osnovnošolsko dobo vse do srede dijaških let. Takrat, pa sem se zaradi nesrečne ljubezni pričela zapirati vase. Rahlo odtujevati od ljudi. Na nek drugačen način sem se srečala z moško energijo, ki pa me je zopet razočarala. Dobila sem le še eno izkušnjo več, da nisem dovolj dobra, lepa, prijazna.


…26.9. 2017

Bila sem otrok narave. Veliko časa sem se preigrala na dvorišču, travniku in na koncu njive. Vsak samotni trenutek sem opazovala živa bitja okoli sebe in njihov smisel. Imela sem izrazit jaz in mislim, da sem rada preizkušala meje. Te so bile zelo različne. Dostikrat nerazumljive, a telo je zapisalo vse. Um jih je vgradil. Dobre in slabe. Doživete posledice in občutke ob tem.

V šoli sem bila »pridna« in vestna učenka. Poslušna, zadržana in ustrežljiva. Prijateljice sem redno pospremila do doma, kajti v popoldanskem času me je večinoma čakalo delo na domačiji. Posluha za moje želje ali predloge ljudi v okolici ni bilo kaj dosti. Nisem obiskovala vseh teh dejavnosti, s katerimi so danes oblegani naši otroci. Počasi se mi je delo upiralo ali pa ni bilo zanimanja, motivacije, nagrade in postala sem samosvoja. Uporniška. V šolo sem rada hodila in imela sem učitelje, ki so mi bili zelo všeč in takšne, ki sem jih sovražila oz. bolje imela, do njih strahospoštovanje. Do tistih predmetov imam še danes nezdrav odnos. Strah. Občutek, nevrednosti, manjvrednosti. Zaradi osebe, ki so bile neuravnovešene. Nikoli nisi vedel, kaj naj pričakuješ od njih. Če ji nisi bil simpatičen ali prihajal iz pravega konca, si dobil nalepko, ki se je tako močno zalepila, da se še danes vleče njeno lepilo. Bil si sojen, obsojen.



…25.9. 2017

Prišla sem v domače okolje podeželske družine, kjer je več generacij živelo skupaj. Prisotne so bile tri tete, po očetovi strani in njegova mama. Deda, po očetovi strani je bil že pokojen, a strašno vpliven mož v vasi. Organist in obrtnik na domačiji, kjer je še danes kovačnica. Dela je bilo veliko, bratje in sestre so imeli veliko svobode, a tudi zadolžitev in podedovanega strahospoštovanja. Si lahko predstavljate okolje v katerega pride odvisno telo in duša s svojim poslanstvom? Mama ima pomoč, a ker je dela ogromno in ker želi vsem pomagati in ustrezati marsikaj potrpi. Nima svoje družbe, zaupnikov, pravega razumevanja in njen mož je več ali manj na delu. To so bile razmere, ki so jih bili več ali manj deležni vsi moji bratje in sestre. Še več bi nas bi bilo, a duša pred menoj se je vdala. Jaz pa kot prvi otrok, borka in upornica.

Bila sem cmerav otrok, ki ni potreboval kaj dosti spanja. Pozornost in toplino. Toplino mi je dajala mama vsakokrat, ko me je podojila, pozornost pa je bila kratkotrajna, tista spotoma ali ker se spodobi. Zabavali so me bratje in sestre, s svojimi »prijetnimi vragolijami« in tako sem počasi rasla s hlepenjem po pozornosti. Po tem, da me kdo opazi. 


Razkrivam tančico svoje zgodbe

… 24.9. 2017

Razmišljam, da smo vsi enkrat kot duše čakali »tam zgoraj« … v Kozmosu, nebesih, … in prišel je dan, ko smo bili povabljeni sem dol na Zemljo, k svojima staršema in ostalim bitjem za nekaj let oz. en dober kozmičen dan. Angel nam je dovolil oditi na tistem koncu sveta, kjer se bomo najbolje znašli in kjer se bodo stvari dogajale za nas. A zgoraj smo morali pustiti svoja krila, kajti še se bomo vrnili. Potovali smo skozi vse planete, ki so nam dali svoj del in se na prev poseben dan, rodili v izbrano družino, na izbran kraj. So res vse to naše odločitve? Kaj in s kom sklepamo dogovore in zakaj? Ste se kdaj vprašali?

Porodila sem se na svet 29. Januarja 1981. Bil je navaden zimski dan. Mama je še zjutraj šla v hlev in nakrmila, ter pomolzla krave in potem jo je moj oče odpeljal v porodnišnico. Ob 10h sem prijokala na svet. Kot najmlajša, šesta po vrsti sem imela veliko opazovalcev. Vsi so na nek način želeli pridobiti mojo pozornost. Si predstavljate ta kaos? Želim, pa si mame, katera me je 9 mesecev nosila v sebi in mi nudila varno okolje in počasen stik z ljudmi, ki me pričakujejo.